Kdor pravi, da je narava neobčutljiva za človeške bolečine in skrbi, ne ve ničesar ne o ljudeh ne o naravi.

O avtorju

José Saramago (1922–2010) je portugalski pisatelj in prejemnik Nobelove nagrade za književnost v letu 1998. Romane, s katerimi si je prislužil mednarodno prepoznavnost, je napisal po že dopolnjenem petdesetem letu starosti, ko je razvil svoj edinstveni pripovedni slog. Z značilnim prepletanjem alegorije in fantastike izvirno prikazuje zgodovinske dogodke ter hkrati izraža prepričljivo kritiko aktualnega družbenega dogajanja. V središče zanimanja postavlja človeka in vse, kar je človeškega. Napisal je več kot trideset literarnih del, v slovenskem jeziku pa lahko beremo romane Esej o slepoti, Zapis o samostanu, Evangelij po Jezusu Kristusu, Kajn in Kameni splav.

O knjigi

Ricardo Reis –  eden od heteronimov Fernanda Pessoe – se leta 1935, po šestnajstih letih opravljanja zdravniškega poklica v Braziliji, vrne na Portugalsko zaradi novice, da je umrl njegov stvaritelj. Ta ga, zdaj kot prikazen, redno obiskuje. Reis se sicer trudi oprijeti stvarnosti, a ga več elementov, kot sta brezciljno blodenje po labirintu lizbonskih ulic in razpetost med dvema popolnoma različnima ženskama, oddaljuje od tega. Leto smrti Ricarda Reisa je roman, v katerem se izražajo vse značilnosti Saramagovega literarnega opusa: prestopanje meje med resničnostjo in fikcijo, zavračanje omejitev tradicionalnih pripovednih postopkov in prvovrsto metaliterarno igro. Medtem pa mrtvi Pessoa in nikoli zares živeči Reis razpravljata o družbeno-politični situaciji, umetnosti, resnici, filozofiji, ljubezni in usodi.